Moj dan v Pirenejih…

Že v začetku naj bralcu povem, da se je potrebno prebiti čez začetne fotografije megle, da se pride do sonca :).

Že nekaj let se mi je tole podilo po glavi… Vselej vodenje skupine po Visoki poti Pirenejev zaključim pod mogočnim ostenjem Cirque de Gavarnie. Iz zemljevidov vem, da obstaja svet tam zadaj in da čez in mimo te stene vodijo poti. Te rdeče in črne poti na zemljevidu me vlečejo že odkar sem bila prvič tukaj. Le kakšen je španski del Pirenejev? Francozi pravijo, da ko enkrat prestopiš mejo, prideš v Afriko…

Nisem ravno navdušen računalniški nabiralec informacij, precej raje raziskujem kar sama. Kolikor se pač da, saj je na tem svetu težko biti raziskovalec, ko pa je že vsak kotiček označen, posnet, dokumentiran. Pa vseeno, če se ne opremiš z vsemi možnimi podatki, slikami, mnenji, je lahko še tako znan podvig eno veliko osebno raziskovanje. Kar pa je najlepše na taki poti, pa so presenečenja. Manj kot veš, več jih je :).

Letos sem se odločila, da po vodenju skupine ostanem še en teden v Pirenejih in raziščem novo področje, špansko stran Centralnih Pirenejev. Po odhodu skupine v Lurd, sem tako ostala še eno noč v Gavarnie, naslednje jutro pa sem se odpravila dogodivščinam naproti. Ko sem bila otrok, sem zelo rada prebirala zbirko Pet prijateljev. Zdaj jo berejo moji otroci. Morda je nekaj te želje po dogodivščinah prišlo tudi iz knjig.

V dolini je bila gosta megla. Rosilo je in v čevljih sem imela lužo še preden sem prišla pod ostenje. Sprva sem v gosti megli izbrala napačno stezico, ki me je pripeljela pod enega izmed slapov, ki padajo čez amfiteater. Ko sem se zavedala kje sem, sem prečila pod steno proti desni, v željeno smer. Balvani, grušč, potoki, mokrota… no ja, morda bi se bilo bolje vrniti in v dolini najti pravo pot. Že so se pojavile prve misli, kaj delam tu… Še malo, si vedno rečem, potem pa vidim kaj bom. Mislim, da mi je vzelo dobre pol ure, morda eno, da sem prišla na sled, za katero sem upala, da me pripelje na pot, ki vodi čez steno. Zopet razcep in ena pot v desno, druga navzgor. Zgoraj vidim možica in neke oznake na skali. Odločim se za smer ‘civilizacije’, kljub temu, da moj GPS kaže, da bi morala iti precej bolj v desno.

Kaj pomenijo ti znaki na skali, mi ni bilo jasno. Ampak, kar prijetno jih je videti. Proti desni vodi čez steno vzpenjajoča polica. Pogled navzgor mi razkriva, da se mi obeta lažje plezanje po mokrih skalah. Ne bi šla morda raje pogledati še tja, kamor mi kaže gps? Sledilo je nekaj minut tišine in pogovorov same s sabo. Eden izmed vršilcev dolžnosti je svetoval, naj se poberem domov, saj mi v čevljih čofota, pred mano je vse mokro, okoli mene sama megla, da ne vidim kam… Tisti radovednež v meni pa se ni dal tako zlahka prepričati. Konec koncev sem imela rezervirano kočo na španski strani. Kaj pa bom drugega? Grem samo malo pogledati, smo se zmenili.

Malo naprej naletim na novo oznako, enako kot je bila na začetku. Nekaj morajo pomeniti, neko pot označevati, ampak ostaja vprašanje, kako zahtevna je ta pot? Grem lahko kar takole čez? Bom morala nazaj? No, grem še malo naprej, pa vidim… In tako nadaljujem in nadaljujem. Megla je moj izziv in zaveznica hkrati, saj mi preprečuje, da bi kaj videla okoli sebe, tudi stene pod mano. Plezalnih odsekov je kar precej, vendar so dovolj lahki, da jih je moč tudi v mokri skali varno preplezati.

Ko se težji del poti konča, se približam vrisani poti na gps-u. Tole postaja vse bolj uresničljiv načrt! Morda pa mi le ne bo treba nazaj. Kmalu pridem do strmih, mokrih trav, čez katere je speljana dovolj dobra pot. V tistem trenutku zaznam tudi dve postavi pred menoj. Takoj odpade še nekaj ‘teže’ in zopet zaznam, da je v čevljih poplava in, kot že neštetokrat do sedaj, si obljubim, da naslednjič pa res ne grem več brez čevljev z membrano. Intermezzo: še zdaj jih nimam.

V naslednjem trenutku levo od sebe zagledam belo pirenejsko peruniko. Ja, kaj takšnega!?! Visoke mokre trave vodijo do tja. Kam lahko padem, če mi zdrsne, ne vidim, zato se previdno podam presenečenju naproti. To pa je nagrada, si mislim. To je pa res! Če ne bi izbrala te poti, tega ne bi videla! Kar smejim se sama sebi tamle v megli. Potem je treba to shraniti, dokumetirati; tako ‘daleč’ še nisem, da bi lahko samo občudovala. Še vedno je tu močna želja, da vso to lepoto narave, ki jo imam srečo doživeti, podelim s celim svetom.

Ko enkrat pridem v vmesno plast oblakov, se za trenutek zazrem v ostenje okoli sebe. Tale vzpon bo nujno treba ponoviti v lepem vremenu! Naenkrat vse postane zopet bolj jasno, cilji dosegljivi, želje zopet vzplamtijo in spet sem povsem odgovorno bitje :). Sledim možicem, ki me pripeljejo do planinske koče, ki jo še vedno obnavljajo. Zahvaljujoč lanskoletnemu vzponu na Breche de Roland, se danes tu počutim že zelo domače. Pot, ki vodi čez snežišče proti škrbini, je dovolj uhojena in mehka, da lahko varno napredujem brez derez.

Tudi tokrat Brecha ne obeta najlepšega pogleda, takšnega kot je na številnih razglednicah in fotografijah. Pa vendar, sem na meji s Španijo in odprejo se mi čisto novi razgledi proti jugu. Precej manj zabito ozračje, kot na francoski strani, kjer nizka oblačnost še vedno kraljuje nad dolino.

Pogled na uro mi narekuje, da imam še veliko časa in da se lahko še malo pohecam sem in tja. Zgolj tale močan veter mi ni po godu, ampak bo pa vsaj čevlje sušil. Odločim se za vzpon na Tailon. Sledi dolgo prečenje pod stenami in sama pri sebi uganjujem kateri vrh je pravi. Ko pa pot zavije okoli vogala in se priključi na glavni greben, šele uzrem pravi cilj pred menoj. Zaradi močnega vetra se držim bolj pri tleh in ne pogledujem preveč na francosko stran. Na vrhu hitro fotka, dve, potem pa urno dol iz tega prepiha. No, razgled v Francijo sem si seveda ogledala, vsaj tisto, kar se je razkrilo nad oblaki.

Ob vrnitvi na Brecho se spogledujem še s sosednjim vrhom, tistim odbitim, Pic de Marbore. Vidim kje gre pot, eni ljudje previdno stopajo čez neke plošče pod steno. Tudi na zemljevidu je označena kot bolj zahtevna pot. Zgleda mamljivo… Pogledam na uro. Ne vem, čas je in ga ni. Ne vem koliko potrebujem do koče in ne bi bila rada zadnji trenutek tam. Moram se še pozanimati kako izpeljati jutrišnji dan… Nazadnje se odločim, da bom tale izziv danes izpustila. Morda je bilo negotovosti tudi dovolj za danes. Sonce na španski strani vse bolj preganja oblake tako da so pogledi nazaj na Brecho in Marbole naravnost svetleči.

Sestopam čez prava kraška, apnenčasta prostranstva. Uživam v kamnitem svetu in v pogledih nazaj na Brecho in Marbore. Kakšne stvaritve narave! Kako ena gora ni enaka drugi in kako so nekatere prav dolgočasne v svoji pravilnosti, druge spet odbite v svoji posebnosti. In barve, rumene, sive, bele, črne, vijola, zelene, rjave, vse naravnih odtenkov. Nekaj ljudi pred mano tava malo sem, malo tja in išče pravo pot, ki naj bi zdaj zdaj zavila na levo, proti mojemu današnjemu cilju, Rifugio Goritz. Čas je, da se pogovorim malo z zemljevidom, saj je očitno, da tile pred mano ne vedo kam. Oznak ni, stezic pa je kar nekaj; katera pa je prava?

Na naslednjem prelazu se pred mano odpre nov svet. Sprva me navdušujejo kamnite strukture, neki lomljivi skrilavci bi morali biti, pa temni kristali sprijeti na površini apnenca. V nadaljevanju pridem do potoka, ki se vije skozi to kamnito, visokogorsko pokrajino in ustvarja ozek pas zelenega tepiha, poraslega z belimi kožuščki. Ne morem se nagledati. Kakšna presenečenja! Za vsakim prelazom, za vsakim vogalom te narava nagradi s svojimi darovi. Cvetja v teh kamnith krajih ni veliko in ravno zato so ti beli cvetovi, ki se zibajo v vetru, resnično nekaj živega, igrivega.

 

 

Kateri je Monte Perdido malce na slepo ugibam. Gledam Cilindro in Perdido, jutri mi bo vse jasno. Desno od mene se že rišejo robovi kanjona Ordesa. Možic; ena pot gre naravnost, druga navzdol. Jaz bi šla raje naravnost, pa… se še pravi čas odločim, da spet pokukam na zemljevid in ugotovim, da se bo res treba spustiti. Svizci so bliže koči vse bolj pogosti. Tekajo sem in tja po travah in se skrivajo v svojih skrivališčih, takoj ko jim prideš preblizu.

Vidim kočo, čutim ljudi, slišim glasove. Uf, ne vem, če se mi da… Do teme je še kar nekaj ur, pa vendar… Grem do koče, da se prepričam kako je z rezervacijo (dobila sem namreč zadnjo posteljo), kako je z večerjo, kaj me čaka jutri ipd. Pred kočo je zelo živahno. Kar preveč za moje samotarsko razpoloženje. Vse čeblja sem in tja. Iz doline pride cela skupina otrok s šotori, kuhalniki,.. Veliko je tudi družin s šotori. Malce drugače kot pri nas v hribih. Sprva samo opazujem kje sem, potem pa ugotovim, da bi bilo dobro, da se končno najem. Vse ostalo je podobno običajnim dnem…

 

 

Blog

Leave a Reply

Your email address will not be published.

We use cookies to give you the best online experience. By agreeing you accept the use of cookies in accordance with our cookie policy.

Privacy Settings saved!
Privacy Settings

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Decline all Services
Accept all Services