Datum: 20.1.2019

Prebudimo se v mrzlo jutro. Diši po morju, svežini, novi dogodivščini. Iz sosednje pekarne nas ujame vonj po sveže pečenih žemljicah in mamljivem kapučinu. Nič kaj si ne obotavljamo, mraz v kosteh nas požene v dir. Že na vstopu v dolino Glinščice nas ostanki rimskega vodovoda prepričajo o zgodovinski teži te doline. Iz hladnega gozda se počasi dvignemo do melišč. Prebujanje jutra v kanjonu reke Glinščice je res čarobno. Ponavadi se v tem času ravno odpravljamo od doma in zamudimo ta lepa, tiha jutra. Vzhodne stene lovijo prve jutranje žarke, medtem ko severna pobočja še tiho bivajo v senci; z izjemo zvonika cerkvice sv. Marije Device v Pečah, v katerega je že ujeto novo jutro.

Alpe adria Trail. Val Rosandra. Bagnoli della Rosandra

Morning in Val Rosandra.

Tik pred slapom Supet, ki s flišnatega pobočja pada v kotanjo, nam preseka pot 5 divjih svinj. Dve sta večji, trije mladički.  Živalski svet, opisan v brošuricah v trenutku postane bolj tridimenzionalen. Tega pogleda ravno tako ne ujame prav vsak in morda je tako celo bolje. Poleg merjasca v dolini Glinščice biva tudi srnjad, zajci, polhi, lisice, jazbeci, velika uharica prisoten pa naj bi bil tudi ris. Prav tako je zaradi številnih jam in votlin tu prisotnih veliko netopirjev, ki bili tudi izbrani za simbol Naravnega rezervata doline Glinščice. V Botaču prečkamo potok. Tu je bilo v starih časih aktivnih kar nekaj mlinov, v katerih so mleli pšenico, žene pa so jo nosile na tržnico v Trst Počasi se vzpnemo do nekdanje železniške proge Trst – Hrpelje, ki je danes preurejena v pohodniško – kolesarko stezo.

alpe adria trail. bagnoli della rosandra.trieste

Pogled na Trst iz Naravnega rezervata doline Gliščice

Železnica je bila aktivna v letih od 1887 do 1959. Ta železnica je bila izrednega pomena saj je povezovala Trst z Bohinjsko progo, slednja pa je nudila povezavo med Istro in Gorico ter vodila v osrčje Avstro-ogrskega cesarstva. V zimskih mesecih so na železniški postaji v Borštu natovorili do osem vagonov vina na dan. Po koncu druge svetovne vojne je izgubila pomembno vlogo in leta 1966 so jo razstavili. Ohranili so nekatere značilne elemente kot so stavbe starih železniških postaj in tunele izkopane v skalo.  Po včerajšnjem pričavanju domačina, ki nam je povedal kako so to železnico gradili, je izkušnja hoje po njej precej drugačna, oplemenitena. To ni več zgolj peščena pot, ampak…

alpe adria trail. val rosandra.railway

Dolina Glinščice.

Nekdanja železnica prečka slovensko mejo in malo pred Krvavim potokom na drevesu ob hiši ujamem viseče kože merjascev. Po vsej verjetnosti še ne tistih, ki so nedavno prečkali našo pot. Cvetoča vrtnica kuka izza sosedove ograje in za trenutek se vprašam, kateri mesec je.

Udeleženci me zbudijo iz zamišljenosti in pravijo, da je čas za kavo. V bližnji gostilni, tik ob slovensko – italjanski meji, si privoščimo malico  in počitek. Drugi del poti nas pripelje v zimsko idilo. Zložen vzpon na Kokoš vodi mimo mejnih kamnov in v preteklost ujete  cerkvice sv. Tomaža, ki zapuščena samuje ujeta med zemljo, drevesa in nebo. Pod nogami zaškripa prvi sneg. Za trenutek skrenemo s poti in sledimo grebenu, ki vodi na Veliko Gradišče. Naredili bomo majhen ovinek, kot se to spodobi za planince. Drevesa so oblečena v sneg, pod stopali škripa, v gozdu je tišina, sišiš le dihanje sopotnikov. Zimska pokrajina je tiha in čarobna. Na vrhu lovimo poglede proti Kaninu, Nanosu in Slavniku, nato pa sledi spust do Koče na Kokoši. Nekaterim ne da miru in obiščemo še bližnji izvir vode, skrit v gozdu malo pod vrhom.

alpe adria trail. monte cocusso

Vzpon na Veliko Gradišče

Kot bi iz divjine pokukali na dan, se kar naenkrat znajdemo v živahnem vrvežu okoli planinske koče na Kokoši. Časa imamo na pretek in z največjo lahkoto si privoščimo počitek in malo okrepitve, joto, štrudelj, čaj. Spust v Lipico poteka po lepi planinski poti. Bela ograja nas opozori, da smo že na posestvu Lipicancev. Sonce se počasi spušča za hrastova drevesa, mi pa se ustavimo še ob ledenici, v kateri so domačini nekoč hranili led in ga v vročih poletnih mesecih drago prodajali v Trstu. To je bil številnim ljudem takrat gavni vir preživetja.

Alpe adria trail. lipica

Ledenica v Lipici.

Hotel v Lipici je zaprt. Konji so v štalah. Nas pa na parkirišču že čaka prevoz domov. Ko lahko za trenutek posedim in pogledam ven, začutim eno zadovoljstvo, saj smo zaključili prvi vikend Alpe Adria Trail. In ne morem si kaj, da ne bi komaj čakala, da bo en mesec naokrog in se bomo podali novim dogovivščinam naproti.

BLOG

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

We use cookies to give you the best online experience. By agreeing you accept the use of cookies in accordance with our cookie policy.

Privacy Settings saved!
Privacy Settings

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve