Datum: 16.2.2019

Pred nami sta dve etapi, ki se vijeta skozi Tržaško pokrajino vse do njenega severnega roba ob izviru skrivnostne reke Timave. Ponovno se je nabrala lepa skupinica radovednih pohodnikov, ki so že komaj čakali kaj novega nam imajo povedati kraji, skozi katere bomo potovali ta vikend.

V prijetno svežem jutru smo vzeli pot pod noge in se od Kobilarne Lipica odpravili proti meji z Italijo. Pot je vse do Bazovice speljana po gozdni učni poti posvečeni Josefu Resslu, izjemnemu češkemu gozdarju in izumitelju, ki ga je večina udeležencev poznala po izumu ladijskega vijaka, malo manj pa po njegovem vplivu na kraške gozdove. Gre za eno prvih poti v Evropi, ki so opremljene s sistemom infrardečih oddajnikov in omogočajo tudi slepim večplastno doživljanje narave. Skozi pogovore o Resslovem delu in razmišljanju smo prečkali mejo z Italijo in vstopili v vas Bazovico, poznano predvsem po spomeniku bazoviškim žrtvam oz. Bazoviški fojbi. Dotični spomenik je precej izven poti, zato ga tokrat izpustimo ter nadaljujemo proti morju.

Tik pred vasjo Trebče naredimo ob kamnitem suhozidu daljši postanek. Po razlagah nekaterih je izvor besede Trebče iskati v glagolu trebiti, čistiti. Ko so se prebivalci naselili v teh krajih, so bili primorani zemljo sprva očistiti kamenja in šele nato je bila primerna za bivanje. Sistematično grajenje suhozidov, pa naj bi se začelo šele z zemljiško odvezo sredi 19. stoletja, ko so tukajšnji ljudje postali resnični lastniki kraške zemlje. Tedaj so s suhozidi zamejili posamezne lastniške parcele in jih obenem ločili od skupne zemlje (jus). Poleg tega so imeli suhozidi tudi vlogo ograde za živino. Z njmi so ogradili obdelovalne površine znotraj parcel ali pa utrdili terasaste obdelovalne površine. Suhozid prav tako zaščiti zemljo prev vetrom in vdorom tuje živine. Ob suhozidih pa … so nastajale poti, kraške poti, in po eni izmed njih stopamo tudi mi danes….

V vasi Trebče se soočimo z zgodovino antifašističnega gibanja na Primorskem v medvojnem in povojnem obdobju. Postojimo pred spomenikom Pinku Tomažiču, po katerem se imenuje tudi tukajšnja slovenska osnovna šola, ki deluje že od leta 1868. Za seboj ima burno zgodovino, a zahvaljujoč vztrajnosti in predanosti še vedno deluje in s ponosom ohranja in širi slovenstvo tudi izven meja Slovenije. Ko se takole sprehajam skozi te trdožive kraške vasi in poslušam zgodbe iz zgodovine, se mi zazdi, kot da ima pojem slovenstva v slovenskih vaseh v Italiji povsem drugačen pomen in pridih kot v slovenski prestolnici.

Pot nas v nadaljevanju vodi skozi kraško gmajno, ki je zaradi izjemne biotske pestrosti s strani Evropske unije zavarovano območje. Ko govorimo o kraški gmajni, govorimo o obširnih travnikih, ki so posledica krčenja gozdov na krasu in nudijo prostor številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Zlagoma zapuščamo zaledje in se približujemo morju. Pot se počasi vije v dolino in na naši levi se počasi odpirajo razgledi na širna modra prostranstva.

Postanemo pred obeliskom na južnem robu naselja Opčine. Le ta je bil postavljen v znak hvaležnosti avstrijskemu cesarju Francu I. leta 1839, ki je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom in tako omogočil razvoj trgovskega prometa. Izdelan je iz lokalnega, repentaborskega kamna, ki je na tem območju odlične kakovosti. Njegova značilnost je, da prenese velike temperaturne variacije, zaradi česar so ga v preteklosti cenili tudi v Srednji in Severni Evropi, v Egiptu ter v Južni in Severni Ameriki. Pridobivanje repentaborskega kamna sega že v rimski čas.

Pri obelisku stopimo na pešpot Strada Vicentina/Vincentinska cesta, po domače Napoleonica. Ime je dobila po projektantu Vincentiniju, namen izgradnje ceste pa je bil povezati kraško planoto s Trstom. Domačini ji pravijo tudi Napoleonova cesta oz. Napoleonica, saj legenda pravi, da naj bi cesto odprle Napoleonove čete 27. marca 1797, ko so dosegle Trst. Pešpot je bila večkrat preurejena, današnjo podobo pa so ji nazadnje dali tržaški planinci. Razgledna pot se giblje med 250 in 300 metri nad morjem. Ponuja lep razgled na Trst z zalivom, grad Miramar, Gradež, izliv Soče, ozadje pa krasi kulisa trenutno sneženih Dolomitov. Drevesa so del pogozdovanja, ki ga je že v 19. stoletju začrtala avstro-ogrska gozdna služba. Tedaj je prevladoval črni bor, ki trenutno izumira, nadomeščata pa ga črni gaber in puhasti hrast.

Kadar je pozimi lepo, sončno vreme, se v teh krajih z lahkoto sprehajaš v kratkih rokavih. Počasi nadaljujemo pot in se napajamo z razgledi in morskim duhom. Pot se konča v športnem plezališču Napoleonika, kjer plezalci pilijo svoje plezalne sposobnosti. Od tam ni več daleč do formalnega zaključka današnje etape, do Proska. Še pred prihodom v mesto, nas ob poti razveseli odprta kavarna, kjer si privoščimo zasluženo kavo in druge napitke, ki nagradijo naš trud. Ker v Prosku ni možnosti prenočevanja, bo treba tokrat etapo potegniti. Čaka nas še debela ura hoje, raje dve, preden pridemo do težko pričakovanega kmečkega turizma.

Jutra in večeri so na pohodih nekaj najlepšega. In to se vedno znova potrdi. Ko se dan prebuja, te jutranja svetloba kliče k budnosti, življenju, v telesu zbudi radovednost in željo po raziskovanju. Ko pa se dan poslavlja, se Zemlja ogrne s toplimi barvami, ki zmehčajo tisto ostrino življenja in ga pripravijo na miren spanec. In tako je tudi ta večer. Iz Proska nadaljujemo skozi vasi in polja proti vzhodu. Osliček in koza za ogrado z zanimanjem spremljata to gručo, ki se pomika kdo ve kam. V zimskem času tod mimo res ne gre veliko ljudi.

Hodimo po vaških stranpoteh in uživamo ob pogledu na lično urejene parcele. Iz ene vasi v drugo in že se mrak spušča k tlom, ko pred nami naenkrat ustavi avto. Nekdo nas hoče nekam odpeljati. Nihče ne razume za kaj gre, saj nisem napovedala taksija na koncu etape. Kmalu ugotovim, da je omenjeni prevoz resnično za nas. Prišli so nam nasproti iz kmečkega turizma, saj nas morajo razvoziti po različnih kmetijah še pred večerjo. Kakšno presenečenje! Še večje pa nastane, ko nihče noče v avto!? Ja kaj pa je, si mislim? Kljub utrujenim nogam, kljub temu, da bi še nedolgo nazaj kdo rade volje sprejel prevoz, pa v tem trenutku… si vsak želi prehoditi še zadnji kilometer poti z lastnimi nogami. No, seveda je kraševka vztrajna in ve zakaj je prišla po nas. Planinski upor je zadušen v enkratnem zamahu in prva četverka se odpelje. Malo naprej počaka še ena četverka na prevoz do druge kmetije. Zadnja skupina se že v mraku znajde pred kmetijo, kjer bom danes prenočila.

Gospodarica je seveda podjetna slovenska kraševka. Poleg naše skupine ima na večerji še kakšnih 80 gostov iz Trsta. Postrežejo nam z domačo hrano in lokalnim vinom. Balzam za dušo in telo. Nato pa samo še topla postelja in slovo od današnjega dne, polnega različnih vtisov, misli in občitij.

BLOG

Alpe Adria

Dodaj odgovor

We use cookies to give you the best online experience. By agreeing you accept the use of cookies in accordance with our cookie policy.

Privacy Settings saved!
Privacy Settings

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve