Datum: 18. marec 2019

Kakšen poln vikend! In to spet! Poln česa? Doživljajev, slik iz zgodovine, kulturnih drobcev, ljudi – domačinov in sotrpinov, naravnih biserov, lokalnih okusov, svežih utrinkov… Šele ko takole potuješ peš skozi pokrajino, lahko res občutiš ta svet do svojih kosti. Včasih me udeleženci vprašajo zakaj grem na ogledno turo. Saj je vse jasno…

Eden izmed razlogov je sigurno to, da z majhno četico lažje manevriraš, medtem ko bi pri daljši že lahko prišlo do kakšnega karambola, če bi preveč burno spreminjala smer. Glavni razlog pa je ta, da je vsebina poti tista, ki jo lahko začutim šele na terenu. Lahko berem knjige, vodničke, članke, ampak resnično se me dotakne šele, ko se sprehajam čez te kraje. Takrat začutim, kaj je na tem mestu takšnega, ki me potegne, ki me nagovori, ki še živi ali pa se skuša že nekam umakniti…

In potem se šele lahko zabubim v knjige, slike, se potopim v raziskovanje.. In kaj je lepšega, kot da potem vse ta svoja spoznanja podeliš z drugimi (pa četudi ti včasih zmanjka besed in ostane zgolj entuziazem v zraku) :). Takšne poti kot je Alpe Adria pač ne moreš samo prehoditi. No, lahko, in dosegel si športni cilj. Ampak ta pot je resnično toliko več kot zgolj trasa, ki povezuje nek začetek in cilj. Je akumulacija bogastva, ki ga nosi ta dežela že od pradavnine dalje. In hoditi po tej poti, brez da bi vsaj do polovice pomolili nos v njeno mineštro, bi bilo velika škoda.

To etapo smo začeli v Štivanu. Ko smo nazadnje tu končali, sem bila z vso glavo pri začarani Timavi in čarobnemu prostoru s cerkvijo sv. Janeza Krstnika v Štivanu, ki jo preraščajo drevesa. Ja, človek vselej do nekje pride in pogosto misli, da je to ves svet. Še sanja se mu ne, kaj vse se še skriva za tem. Ko pa sem zatem prehodila tudi Doberdobsko planoto, so se moje oči ob ponovnem prihodu v Štivan usmerile v volkova, ki ponosno stojita nad cesto, po kateri se poleti nono in nona vozita na morje iz Gorice v Sesljan. Stojita v spomin na ‘volkove 77. toskanske brigade’, ki ji je v 10. soški bitki uspelo prodreti do samega Devina in bolj pogumno kot modro zaplapolati z italijansko zastavo proti Trstu. Z današnjo etapo vstopimo v pomembno zgodovinsko obdobje za te kraje, 1. svetovno vojno in Soško fronto.

Pot se iz Štivana rahlo vzpne in pod seboj zagledamo Monfalcone, Tržič. V daljavi za njim se kažejo obrisi Gradeške lagune. Skozi kraški gozd, v katerem se v jutranjem soncu zasvetijo zlati hrastovi listi, svežina zelenega brina in srebrni lišaji, ki poraščajo debla dreves, napredujemo proti Jamljam. Nahajamo se blizu slovenske meje. Cvetoča drevesa ob hišah govorijo o pomladi.

V Jamljah nas table prvič opozorijo, da se nahajamo na zgodovinsko pomembnem območju, kjer so potekali krvavi boji med avtroogrskimi in italijanskimi četami. Cilj slednjih je bilo zavzetje strateško pomembnih točk v okolici in prodor do Trsta. Kje so se bojevali, kam so želeli, katere točke so bile pomembne… cela strategija boja postane jasna, ko se povzpnemo na koto 144 (Gorjupa kupa) s katere se nam odpre pogled na Komenski kras in Jadransko morje. Enkrat bo treba skočiti še na Grmado, kjer se prav tako nahaja zgodovinski muzej na prostem.

Današnji dan je v celoti namenjen Doberdobski planoti. Poti nas vodijo skozi zaraščeno kraško gmajno. Tu srečujemo jame – zaklonišča, okope, jarke, ki nas opozarjajo na to, kako so naravne danosti kraškega površja med vojno izkoristili za namene vojskovanja. Pa vendar, … Ko pridemo na dno kraške globeli, kjer se nahaja Doberdobsko jezero, se začudeno zazrem v nenavadni stoječi pokrivali, ki se nenadoma pojavita sredi redkega gozda. Preden ugotovim za kaj gre, je že prepozno. Tiha, nepremična ornitologa, nezadovoljno zreta v ne preveč tiho četo planincev, ki vedro in veselo pohajkuje po dnu Doberdobskega jezera in komaj čaka, da zagleda to modro čudo in si privošči zaslužen počitek.

Nahajamo se na zavarovanem območju, v naravnem rezervatu Doberdobsko in Prelosno jezero. Območje je značilno po dveh velikih kraških depresijah, ki sta deloma prekriti z dvema jezeroma in ločeni z grebenom iz apnenca in s številnimi površinskimi kraškimi pojavi. Doberdobsko jezero je skupaj s Cerkniškim jezerom v Sloveniji eno izmed maloštevilnih primerov v Evropi kraškega jezera. Višina njegovih voda je izredno spremenljiva in odvisna od vodostaja Vipave ter Soče, katerih vode ga napajajo skozi podvodni sistem Doberdobskega Krasa.

Po počitku sledi vzpon do plezališča Doberdob, ob katerem kraljuje v kraške stene vpeta Casa Cadorna. Nekoč vojaška postojanka danes služi plezalcem in alpinistom, ki razgibavajo svoje okončine v bližnjih stencah. Z nje se nam odpre lep razgled na reko, ki teče čez Dobedobsko depresijo, obkroža pa jo polje zlatega močvirnega rastja. Še nekaj korakov in že smo na kraškem robu, natančneje na Gradišču Gradina (158 m). Tu se je že v pradavnini nahajalo gradišče. V 3. in 2. stol. pr.n.št. so to območje zavzeli Rimljani. V rimskem obdobju je nekdanje gradišče Gradina postalo utrjena vojaška postojanka. Med 1. svetovno vojno ga je italjanska vojska ponovno uporabila in ga opremila s povezovalnimi hodniki in utrdbami vse do zunanjega roba gradišča, s čimer so osnovali močno obrambno utrdbo. Od tu je bilo mogoče opazovali celotno napredno fronto proti Komenskemu krasu. Ustavimo se še ob treh kalih, ki so jih nekoč uporabljali za tradicionalna opravila kot so pranje perila, napajanje živine, zalivanje in pridobivanje ledu. Dandanes jih vzdržujejo predsvsem z vidika ohranjanja kulturne krajine, zgodovine ter kulture nekega območja.

V Martinščici zopet zgubim bitko proti svetovni proizvodnji kave. Kljub mojemu zatrjevanju, da nam današnji dan vse do prihoda v mesto ne bo postregel z vodo, kaj šele z drugimi, žlahtnejšimi dobrinami, se med udeleženci vselej najde kdo, ki se ne da prepričati. In tudi tokrat, in to na precej neobljudeni kraški planoti, najdemo pot do zvezd. Kako prijetna restavracija sredi drugače precej tihe, mirne in ne preveč družabne pokrajine! Mogoče sem se preveč vživela v razmere pred 100 leti in še malo zaostajam za časom… Čudovit postanek v lokalni trattorii z začaranim vrtom in prijetno, malce skrivnostno gospodarico z navihano belo kapico.

Spet polni energije (kako so tile napitki res nekaj mogočnega, ki tako podtalno vlada našemu svetu) se podamo na Debelo grižo. Ko se naenkrat povzpneš na vrh planote in pokukaš iz gozda, te pogled na mogočno kamnito strukturo zadene kot strela z jasnega. Pred nami so ogromni vhodi v podzemlje, v nebo segajoč stolp, kupi kamenja in vse je precejšnjih razsežnosti. Na Debeli griži, Vrhu svetega Mihaela (San Michele del Carso, 275 m) se nahaja še en muzej na prostem. Ena izmed najpomembnejših strateških točk avstroogrske obrambe goriškega mostišča je dokončno padla v 6. soški bitki, ko jo je zavzela italjanska vojska. Vidne so ostaline italijanske topniške kaverne in ostaline avstroogrskih kavern.

Debela griža pa ponuja še nekaj, zaradi česar je prazaprav nosila tako izreden strateški pomen – izjemen razgled na vse strani. Za razumevanje Soške fronte je ta pogled največja dragocenost. Proti jugu se nam odpre pogled na vso Doberdobsko planoto, Komenski kras in Jadransko morje. Proti zahodu gledamo Furlansko nižino, na vzhodu Cerje, Trstelj, Vipavsko dolino in Gorico s Sveto goro, Trnovsko in Banjško planoto. Na sever se oziramo proti zgornji Soški dolini in področju Brd. Pred sabo uzremo Krminsko goro, od koder se bomo jutri ozirali nazaj na Debelo grižo. Ne vem, ali smo tako glasna ali tako prijetna skupina, ampak tudi tokrat k nam pristopi slovenski vodič, ki dela v muzeju na Debeli griži in nam začini doživetje še z njegovega vidika. Kako dragocena so ta nepričakovana srečanja z ljudmi, ko se življenja za trenutek staknejo, prepletejo, oplemenitijo, nato pa nadaljujejo vsak svojo pot, obogatena vsak na svoj način.

Srečanje s Sočo je vedno nekaj prav posebnega. Morda imajo nekaj pri tem moje primorske korenine, ki so bile že zgodaj cepljene z lepoto reke Soče in daljnih hribov :). Ob tej reki, ki ji Italjani pravijo Fiume Sacro, leži prijetno mestece, naš današnji cilj Gradišče ob Soči (Gradisca d’Isonzo).

Dovolj zgodnji smo, da obiščemo galerijo Luigija Spazzapana. Umetnost nahrani dušo, za naše energijske zaloge pa poskrbimo z obiskom ene izmed lokalnih restavracij, kjer se podamo na okušanje lokalnih specialitet. Večerni sprehod ob osvetljenem mestnem obzidju je samo še pika na i. Vmes srečamo Leonarda da Vincija, ki naj bi naredil načrt za dotično obzidje, pa je bila realizacija načrta prevelik zalogaj za tedanji čas. V hotelu je osebje tako prijazno, da se mirne duše prepustimo spancu.

 

 

 

 

 

 

 

BLOG

Comments are disabled.

We use cookies to give you the best online experience. By agreeing you accept the use of cookies in accordance with our cookie policy.

Privacy Settings saved!
Privacy Settings

When you visit any web site, it may store or retrieve information on your browser, mostly in the form of cookies. Control your personal Cookie Services here.

These cookies are necessary for the website to function and cannot be switched off in our systems.

In order to use this website we use the following technically required cookies
  • wordpress_test_cookie
  • wordpress_logged_in_
  • wordpress_sec

Onemogoči vse storitve
Omogoči vse storitve