Via Dinarica, E1 / Razdrto – Predjama

Etapa 1, Slovenija: Razdrto – Predjama

Februar, 2021

Via Dinarica je že večkrat ujela mojo pozornost, predvsem na spletu. Velebit je želja že dolga leta. Morje imam rada prav tako kot hribe. Dežele bivše Jugoslavije – tam je nekaj, kar Alpski svet, izjemen v vsej svoji lepoti, ne more nikoli ponuditi. Divjina je nekaj, kar privlači. Ni bilo treba več veliko razmišljati. Še preden sem skupino odprla, je bila že polna čez rob. Samo, da lahko spet gremo!

Januarja 2021 so bile regije še zaprte. Sredi februarja, tam okoli pusta, so jih odprli. In tako smo se podali na to zaenkrat še skrivnostno, več kot 1200 km dolgo pot. Prva etapa Via Dinarice je enaka peti etapi Via Alpine, zato so jo nekateri že poznali. Pa vendar jih je večina prišla še enkrat. Da bodo začeli res znova in pa… da bodo srečali svoje ’sotrpine’ po dolgih štirih mesecih koronskega zapora. Nazadnje smo hodili skupaj v začetku oktobra, AAT v Avstriji. Potem so zaprli meje, kasneje pa še regije.

Po položni poti smo se začeli vzpenjati na Nanos. Više kot smo šli, bolj so nas ovijali oblaki, dokler nismo prišli že v popolno meglo. Veter je dodal svoje, kot se na Nanosu spodobi. Pogledujem nazaj, da bi videla kakšne so posledice 4 mesečnega zaprtja občin. Zaenkrat jim gre kar dobro od nog. Nihče ne zaostaja v veliki meri.

Koča je seveda še zaprta. Na odprtem okencu koče nudijo tople enolončnice, sladice in pijačo. Primorani smo obleči vse kar imamo in se okrepčati v zavetrju. Dolgo ne gre stati na tem mrazu, zato jo kmalu popihamo proti severu. Tu nas pričaka sneg, ki pa je zaradi otoplitve mehak in ne povzroča težav pri hoji. Mestoma pod seboj z nekaj domišljije vidimo Pivško kotlino.

Preko nje poteka razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem. Reka Pivka s pritokom Nanoščico ponika v Postojnski jami. Del vode odteka v Lokvo, ki ponika pod Predjamskim gradom, se pod zemljo združi s ponikalnicami Belščico, Stranskimi in Šmihelskimi ponikvami ter teče v izvire Vipave. Kar je vode vzhodno od tega, gre v Črno morje.

Ustavimo se pri cerkvi sv. Brica, ki je skrita na vzhodnih pobočjih Nanosa. V dolini nas pričakajo zvončki in teloh.

Ustavimo se še pri Hieronimovi tisi v Stranah, kjer si dotočimo sveže, mrzle vode. Pred nami je še daljinski del poti. Čez travnike in gozd smo se sprehodili do Šmihela pod Nanosom, nato pa dalje proti Predjami. Ko se takole znajdeš pred tem jamskim gradom… ko prideš izza ovinke in ga kar naenkrat zagledaš pred seboj… Lahko si to storil že petič, pa se vselej znova začudiš nad to v skalo ujeto obličje gradu. Stena, gozdovi, travniki, reka, nekaj prida pa še povest o Erazmu Predjamskem… in že si začaran v povesti.

Ko smo maja 2019 hodili Vio Alpino, smo na Nanosu nabirali čemaž in z maskami naročili pivo v Predjami. Danes smo na vrhu Nanosa hodili po snegu, spodaj pogledovali proti zvončkom, v Predjami pa je bilo vse pusto in zaprto. Saj nihče ni obžaloval turistične gneče, kakšna pijača za na konec bi se pa kljub temu prilegla.

Glede na to, da je bilo po celi Sloveniji sonce, mi pa smo hodili večji del v megli in oblakih, sem mislila, da bo kdo morda slabe volje. Ampak tako se mi zdi, da danes nihče vremena še opazil ni. Si je bilo preveč za povedati po tako dolgem času.

Ni komentarja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *