Poročilo iz štiridnevnega trekinga v Visokih Turah
Julij, avgust 2020
Kaj me je pritegnilo v teh gorah, da sem si zaželela, da bi to izkušnjo podelila tudi z drugimi?
V prvi vrsti je to sigurno ledeniški svet. Zasneženi tritisočaki, izpod katerih se kot počasna lava vlečejo ledeniki, nemirne priče stare zgodovine. Razpokani, razbrazdani, vseh možnih odtenkov – od sive preko bele in svetlo modre do rdečic, ki jih je prineslo z juga. Nekateri imajo eno oko, eno solzo, druge dve in več – to so tista mlečno modra jezerca, ki te nič kaj ne vlečejo v svoje globine, pa vendar ne moreš nehat zreti vanje.
Kjer se ledeniki končujejo, se rojeva potok, voda, ki tisočletno zgodbo nosi v doline, k ljudem. In ti prihajajo v višave, da uzrejo lepoto, ki nam je bila podarjena v občudovanje in varovanje.
Ledeniki pomenijo vodo. Pomenijo potočke, slapove, brzice, reke. Kamor se obrneš, tam je voda. In medtem ko je ledenik tiha stvarnost sredi nedostopnega sveta, je potok radostna, igriva, življenjska energija, ki oživlja vse, česar se dotakne.
Včasih je tako divji in glasen, da me prikuje v tla z vso svojo močjo in samo še zrem v to njegovo divje bučanje, ki mi ukrade dušo, dokler je ne prikličem nazaj. Drugič je spet miren in zasanjan, da me ponese v svet domišljije in sanj.
S tisočmeterskih sten kljubovalno visijo seraki. Vsake toliko zaslišiš njih besede in jim prisluhneš. Govorijo, gibajo se, vendar ljudje bolj malo tega lahko vidimo, lažje razumemo. Z njih tečejo slapovi, ki padajo na ledeniška tla odločno in vdano. Ob robu ledenikov je kup kamenja, skal, ki tvorijo bočne in čelne morene, po katerih je tako izvirno speljana naša pot.
Druga skrivnost, zaradi katere se rada vrnem, so starodavne kamnine tisočerih oblik, barv, struktur. Bolj in manj zrnate, s podolgovatimi in krogličastimi kristali, v dveh, treh in več barvah, slojevite ali pa izrazito monotone. Tako trdne in mogočne se zdijo. Kako so nastale? Kako so privrele na dan? Vsa ta vprašanja oživijo vsakič znova, ko navpična stena ali kamen ob poti pritegne mojo pozornost.
Ne morem skriti občudovanja nad raznolikostjo narave. Zrem v pas kremena, ki s svojo belino razpolavlja ostenje bližje gore. In kako lepo ga nase v obliki slona priključi zeleni kamen, ki mi prekriža pot. Ta narava se res igra z barvami in oblikami površja.
Da moje zanimanje in presunjenost nista zgolj posledica subjektivnega doživljanja, se mi potrdi kasneje, ko iz pisnih virov izvem, da se nahajam na območji izjemne geološke in geomorfološke raznolikosti. Natančneje, na območju ogromnega tektonskega okna, edinstvene geološke tvorbe, ki daje vpogled v najglobjo geološko strukturo Alp. Najvišje gore v regiji Hohe Tauern so namreč sestavljene iz slojev kamnin, ki bi jih sicer našli zgolj v najnižjih geoloških plasteh Alp. Te globoke kamninske plasti tu lahko vidimo na površini – zremo torej v zgodovino Zemlje, ki sega miljone let nazaj. To pa je nekaj!
Ledeniki, kamnine… o botaniki, živalih, poteh, kočah in kulinariki sploh še ni bilo govora.
Floristično se območje spreminja skladno z letnimi časi. Z živimi rododerndroni posejana pobočja v zgodnjem poletju, avgusta zamenjajo trave, posute z zvončnicami.
Čreda kozorogov pritegne našo pozornost, potem ko je za nami tehnično najbolj zahteven in izpostavljen del poti. Dolgo prečenje gruščnatega pobočja, na srečo zavarovano z jeklenico. Nad kočo ima domovanje družina svizcev. Mladi, navihani, razigrani mladički in večji, bolj obilni in oprezni starši.
Planinske koče so lične, prijetne na pogled, znotraj v lesu, lepo urejene. Oskrbniki koč so vselej prijazni in gostoljubni, hrana okusna.
Zaradi svoje geološke in geomorfološke raznolikosti, biotske raznovrstnosti, pa tudi zaradi ekoloških in evolucijskih procesov, ki se tu nenehno odvijajo, je območje v svetovnem merilu izjemne vrednosti. In kot takšno sem ga tudi doživela. Pa ne samo jaz. Tudi skupina sedmih pohodnikov, ki sem jih sredi avgusta popeljala v ta rajski vrt. Še enega, ki sem ga odkrila na svoji poti.
Komentar