Etapa 4, Slovenija: Cerknica – Bloke
Marec 2021
Prvi spomladanski dan. Na Blokah je bilo zjutraj -7°C, v Cerknici morda kakšno stopinjo več. Pred Mercatorjem nas pričaka koordinator Via Dinarice za Slovenijo, g. Iskra iz RRA Zeleni Kras. Na kratko nam predstavi projekt VD, katerega korenine segajo v Bosno, v Sloveniji pa je začel dobivati na obliki pred dobrimi tremi leti.
Burja je danes prav tako na pohodu kot naša skupina, zato jo hitro ucvremo v zavetje dreves. Nebo je jasno. Višje proti vrhu Slivnice gremo, lepši razgledi se nam ponujajo. Včerajšnji snežni metež je pokrajino mestoma pobelil, to pa jo je naredilo še bolj svežo, prvinsko, zimsko, pristno Notranjsko.
Pred nami se odpre celotna naša prehojena pot, od Nanosa do Cerknice. Prav tako ugledamo cilj slovenskega dela naše poti, v sijočo belo obleko ovit Snežnik. Pod nami se razprostira Cerkniško jezero z Javorniki v ozadju. Pogled nanj te vselej navda z neko skrivnostjo, ki jo nosi to kraško polje v svojih globinah. Kje je tisti Jezerski mož in kje se pred ostrim očesom Karlovčana skriva mladi Šteberčan? Kje pokuka voda na dan in kje so vsi tisti ponori in jame, v katerih izgine in nevidna ljudem nadaljuje svojo pot?
Na poti srečujemo mlade in starejše, večinoma po dva, tri, ki jo mahajo na vrh ali z njega. Ni jih malo. Morda tudi zato, ker se je oskrbik Planinske koče na Slivnici potrudil in kljub vsem omejitvam zelo lepo poskrbeli za svoje obiskovalce. Na mizi pred kočo je na voljo topel čaj, sirov, jabolčni in višnjev zavitek, pita in še kaj. Pohodnik si lahko postreže sam, v temu namenjeni škatlici pa pusti prostovoljni prispevek.
Mrzel veter nas hitro prežene z vrha Slivnice v smer Nove vasi. Dolga cesta teče tja do Bloške planote, pred mrazom pa nas varuje gozd. Ko enkrat pokukamo z njegovega zavetja, nas skoraj odpihne. Ampak svežina v zraku, jasnina neba, prostrana Bloška planota pred nami in razgledi proti Snežniku – zavijemo se v svoja oblačila in hodimo dalje.
Bloška planota je posejana z majhnimi vasicami in številnimi cerkvami. Povezujejo jih ceste, travniki, nizko barje in sadovnjaki. Zgodba o Martinu Krpanu je vezni člen poti, po kateri hodimo. Pred cerkvijo na Sveti Trojici stoji silnemu možaku v čast lesena skulptura, ki jo je izdelal Božidar Strman Mišo iz odsluženih železniških tramov.
Medtem ko je na osrednjem delu Blok podnebje preostro za gojenje nekaterih sadnih vrst drevja, pa so na obrobju pogoji za to bolj ugodni. V vasi Zales je ohranjena in restavrirana sušilnica sadja, po domače pajštǝba. Nosi letnico 1871, nahaja pa se malce izven jedra vasi. V njej so sušili sadje, ki jim je kot hrana služilo za vse leto. Presežke so prodajali, iz slabšega sadja pa so kuhali žganje.
Naša najvišja in najbolj severna točka na Blokah je cerkev sv. Urha. Pred nami se odpre čudovit panoramski pogled na vse strani, od Slavnika preko Javornikov do Nanosa, od Triglava preko Karavank do Storžiča. Nič čudnega, da razgledno Bloško planoto prečkata tudi evropski pešpoti E6 in E7.
Na zahodni strani cerkve sv. Urha je na ogled tudi prag Fajglove domačije, v kateri naj bi živel Krpan. V kraju Zavrh pod njo pa nas žičnata skulptura dobro rejenega vola, prav tako Strmanovo delo, spomni na čase, ko so Bločani veljali za velike prekupčevalce z govejo živino. Menda je na sejmih na Dolenjskem in v Beli krajini veljalo načelo: »Če ni Bločana, ni sejma.« Kupovali so kumrne (suhe) vole, ki so jih nato poredili z odličnim bloškim senom, nato pa njihovo mesto drago prodali v Trst ali Ljubljano.
Bloke pa niso znane zgolj po Martinu Krpanu in bloških smučarjih, ampak bivajo v teh lepih, prepišnih krajih tudi umetniki. Tokrat se ustavimo pri akademskem slikarju Božidarju (Mišu) Strmanu, avtorju prej omenjenega lesenega Krpana in bloškega vola. Pred njihovo hišo je prav prijetno toplo. Nič čudnega, da jim na vrtu še figovo drevo uspeva.
Med klepetom izvemo med drugim tudi to, da sta v času epidemije covid-19 z ženo Polonco za širšo javnost pripravila digitalno izdajo Martina Krpana. Ta je namenjena otrokom in odraslim v branje, barvanje in razmišljanje. Na koncu smo povabljeni še v delavnico, kjer si med razstavljenimi slikami in glinenimi izdelki lahko izberemo lep spominek na to čudovito pot po Notranjskem. Kakšno darilo je v teh časih, polnih omejitev, ko te nekdo tako prijazno in z odprtimi rokami sprejme v zavetje svojega doma, te pogosti in prijazno nagovori.
Sonce se počasi spušča za hribe. Čas je, da zopet vzamemo pot pod noge. Ustavimo se še ob vodnjaku B’č v Ravniku, ki ga je dal leta 1892 postaviti grof Auersperg – Turjaški v zameno za zemljišča, ki so bila potrebna za novo cesto v Iško.
Naš pohod po Blokah smo začeli ob Bloščici in ob njej jo bomo tudi končali. Bloščica je največja površinska voda na Blokah. V osrednjem delu svojega toka teče po ravni, dolomitni podlagi, kar povzroči močno meandriranje. Ob Bloščici se razprostirajo obsežni vlažni travniki, za katere pravijo, da so med najlepše ohranjenimi v Sloveniji. Ti travniki ponekod prehajajo v nizka barja.
Bloščica ponikne v bližini Velikih Blok, ko preide na območje jurskih apnencev in dolomitov. Voda z Bloške planote teče v Križno jamo ter v izvire Žerovniščice in Štebrščice na vzhodnem robu Cerkniškega polja.
Za zaključek se ustavimo še ob Bloškem jezeru, današnji osrednji turistično – rekreacijski točki na Blokah. Jezero je nastalo z zajezitvijo bližnjega potoka v sedemdesetih letih. Poleti privablja kopalce, čez leto ribiče, pozimi drsalce. Danes je tu le redkokdo. Nekaj rac mlakaric in naša zadovoljna skupinica pohodnikov. Za nami je še en navdihujoč dan čez prepišne vrhove in planote nad Cerkniškim jezerom.
Komentar