Alpe Adria Trail 2019 / 2021 – zaključno poročilo

Zaključno poročilo Alpe Adria Trail, 2019 – 2021

 

Na pot Alpe Adria smo se podali januarja 2019. Kako se je vse skupaj zgodilo in kako so potekale prve etape sem zapisala že v drugih zapisih, zdaj pa bom na našo izkušnjo pogledala še z vidika že prehojene, zaključene poti.

Vse kar sem na začetku vedela o poti Alpe Adria je bila zgolj slika poti na zemljevidu, ki se mi je zdela domiselna in hkrati dovolj dinamična, da me je pritegnila. Linija, ki teče od morja do najvišje gore v Avstriji skozi kraje, ki so slovenskemu človeku bolj ali manj ’blizu’ – vabljiv izziv.

Tedaj sem poznala začetek poti, določene kraje, pokrajine, hribe, prelaze vmes, potem pa dolgo nič. Tudi konec poti je bila zgolj meglena slika daljnih spominov. Pa še nekaj je bilo. Moje poznavanje teh krajev je bilo do takrat bolj, kako bi se temu reklo, točkovno. Greš na Brda in se vrneš domov, obiščeš Glinščico in se vrneš, se vzpneš na Trupejevo poldne in sestopiš v dolino. Je že res, da tu pa tam narediš krog ali se vzpneš na hrib iz sosednje doline, pa vendar.

Prehoditi eno linijo je nekaj čisto drugega. Občutek je tak, kot če bi sklepe najpoprej povezal s kostmi, nato pa okornemu skeletu dodal še meso, kri, ki teče po žilah, zrak, ki se pretaka skozi pljuča.

Če bi poučevala zgodovino Slovencev ali geografijo Slovenije v osnovni šoli, bi otrokom namesto učenja za šolskimi klopmi ponudila pohod po poti Alpe Adria. Ko pa bi končali AA, bi nadaljevali še po drugih poteh v Sloveniji in njeni širši okolici, ki pripovedujejo o … Sem prepričana, da bi hoteli še starši zraven :).

Učiti in prebirati o zamejskih Slovencih, Soški fonti, ledenikih in etničnih mejah narodov – seveda, izobrazba in širina sta pomembni za življenje. Hoditi skozi to pokrajino, ki v svojih koreninah še vedno nosi težo svoje zgodovine, dihati zrak, ki se pretaka skozi te gozdove in pripoveduje zgodbe o ločenosti, drugačnosti, bolečini in ljubezni, prespati pri ljudeh, katerih jezik nehote razkrije politično sliko nedavne preteklosti… Življenje.

Moja geografska, etnična, kulturna, politična slika treh dežel je s hojo po poti Alpe Adria tako dobila neko novo ’obliko’ ali bolje rečeno občutenje, vsebino. Morda bi bil pravi izraz za to, življenje. Teorijo hitro pozabiš, izkušnja pa, četudi skozi čas spomin zbledi, njen odtis ostane in v sebi nosi seme.

Prvi vikend so vsi prišli zelo previdno, ’samo pogledat’, potem pa se bodo odločili kako naprej. Seveda, saj nobenemu ni treba, če mu ni do tega. Saj tudi jaz še nisem bila čisto prepričana, če ’se splača’!? Kako smo ljudje preračunljiva bitja. To kratko življenje, ki nam je dano, bi vsekakor radi obrnili tako, da bi iz njega izvlekli največ, najbolje zase. Težava včasih nastane, ker pravzaprav niti ne vemo kaj je tisto, kar je resnično vredno oz. se izgubimo v poplavi sodobnega potošniškega materializma. No, da ne zaidem ponovno.

Po drugem, februarskem vikendu leta 2019 je ena izmed udeleženk napisala sledeče (tudi v imenu moža): Tudi midva sva že pečena. Sva sprva rekla, da bova pač šla zraven takrat, ko ne bo kaj drugega početi. No, sedaj sva se pa zalotila, da imava že do junija na koledarju z AA tretje vikende označene in bo treba ostale akcije prilagoditi. To pač nekaj pomeni – da je fajn, da so ture lepe, druščina ravno prava….vsekakor pa ti to izjemno dobro organiziraš. Meni je bila zadnja nedelja sploh fenomenalna, tiste vasice, kotički, Timava na koncu… Tako, da se vidimo spet marca. (M.)

In tako je v resnici bilo. Pred nami so se odkrivali novi kraji, povezovale so jih še neprehojene poti in predstava o deželah, skozi katere smo hodili, je dobivala vedno več vsebine, življenja. Predvsem pa je bila tu družba. Tekom mesecev je postala to ena velika družina, ki se je veselila ne le novih etap na poti do cilja ampak tudi ponovnih srečanj, klepetov ob kavi, med pohodom, ob pijači po zaključku aktivnega dne. To, da lahko deliš svoje življenje, svojo pot in veselje z drugimi, lepote, ki te obdajajo z ljudmi, ki uživajo v podobnih stvareh, to človeka radosti in bogati.

Ko mi je uspelo kakšno etapo zapisati še v blog, je priletelo: Hvala za zapise, ki nam bodo vsem lep spomin. Za nami sta spet drugače posebni etapi. Zaznamovala ju je smaragdna Soča in vročina. Zdi se mi, da vsi bolj cenimo tisto, za kar se moramo bolj potruditi😉. Tokrat je bilo res vroče in hvaležna sem, da smo se lahko ohladili v Nadiži. (E.) Žal mi za pisanje pogosto zmanjka časa, zato so zabeležene le nekatere etape, pogosto prve oziroma tiste, ki se pripetijo v hladnejšem delu leta.

V zimskih mesecih nismo mogli nadaljevati etap čez hribe, zato smo se lotili novih poti. Sprva Via Alpine, nato še Via Dinarice. Tako smo ohranjali kondicijo in druženje tudi v najhujših dneh, ko je korona kosila po deželi. Takrat so bila naša srečanja, kadar so se lahko zgodila, še toliko bolj dragocena, saj so bili stiki in druženja v tistem času močno okrnjeni. Komaj čakam , da se spet srečamo in nadaljujemo naša krasna potepanja po Sloveniji. (B.)

Proti koncu smo bili vedno bolj navdušeni in ponosni na pot, ki smo jo opravili. In vedno bolj smo se zavedali dela, ki je za nami, ter posledic, sledi, ki jih je pustila ta pot v obdobju dveh, treh let. Moram reči, da sem izredno vesela, da smo taka klapa. Sem pa srečna, da se bližamo cilju, kar bo res noro! Po moje, da bi se kar zjokala, če ne bi bilo nadaljevanja… Na srečo imamo še Via Alpino, ki nas bo še dolgo družila. Hvala, Nina, za vse nepozabne spomine! (B.).

Na koncu naše Alpe Adria poti je bila slika takšna: tisti, ki so bili na prvi fotografiji v Miljah ob Jadranskem morju, so v veliki večini tudi na fotografiji, ki jo krasi stena Velikega Kleka, najvišje gore v Avstriji. Le da jih je na slednji še več, saj se nam je tekom poti priključilo še in še novih, prav tako zagnanih in veselih pohodnikov in pohodnic.

Alpe Adria Trail je res ena izjemna zgodba krajev, katerim pravzaprav tako ali drugače pripadamo oz iz njih izviramo. Od pestre zgodovine Trsta, mimo krvavega Doberdoba, preko z vinsko trto prepojenih Brd in kostanjevih gozdov Beneške Slovenije, mimo Gregorčičeve hčere planin vse tja do mejnega grebena Karavank, za katerim je zgodba slovenskega človeka še vedno živa, pa četudi usiha. Mimo ledeniških jezer, čez grebene in vrhove, mimo rudnikov in visokogorskih kmetij vse do skrajnega roba Koroških Slovencev, do vznožja najvišje gore Avstrije, Velikega Kleka.

Počasi se daleč pride, pravi pregovor. In res je. Prednost enega vikenda na mesec proti poti, prehojeni v enem zamahu, je po moji izkušnji predvsem v bolj intenzivnem občutenju tistih dveh dni, ki sta ti podarjena tisti mesec. Da ne govorim o stikih, navezah, odnosih, prijateljstvih, ki se spletajo, poglabljajo in utrjujejo skozi ves ta čas. Počasi, počasi se tkejo niti naših življenj.

No, pa da ne zaključim poročila, tokrat bi bila morda bolj pravilna beseda razmišljanja, še brez številk, ki mojemu življenju sicer ne dajejo neke vrednosti oz so mi bolj abstraktne oblike, lahko pa služijo kot hiter odgovor na vprašanje: ’Kaj pa je to AAT? Koliko traja? Kaj to pomeni hoditi po AAT? Številke so kratek in učinkovit odgovor, ki poteši radovednost marsikoga, tebe pa odreši, da bi skušal ubesediti neubesedljivo. Ampak bistvo ostaja očem skrito, bi rekel Mali princ.

V 33 dneh, od januarja 2019 do julija 2021 smo:

• na pohodih smo preživeli 244 ur (povprečno 7,4 ure na etapo, vključno s pavzami)
• prehodili smo 690 km
• naredili 29.400 m vzponov in
• 26.410 m spustov.

Hvala za podatke Zlatko. Nekaj debelih ur bi bilo potrebnih, da bi tudi jaz skupaj sestavila to sliko. Ob vseh oglednih turah, bi bila moja startistika verjetno kar podvojena :).

Dodatni krog čez Italijo nas sicer še čaka, naša skupina pa je med tem že na poti Via Alpina in Via Dinarica. Hvaležna sem, da so vztrajali na tej poti, ki se je sama prav gotovo ne bi lotila. En drugemu smo bili v spodbudo, veselje, zgled in drug drugemu smo vlivali moč in voljo v težkih trenutkih. Še večkrat pa smo delili veselje in navdušenje nad našimi podvigi, ki so bili iz meseca v mesec bolj konkretni, zaviti, obsežnejši in bogati. Zdi se mi, da smo se tekom teh srečanj vsi po malem zaljubili v daljinske poti, ki trajajo, trajajo in trajajo.

Kaj pa za konec?

Veš, neizmerno sva srečna, da sva začela hoditi s tabo po tej poti. Še bolj pa sva srečna, da sva vztrajala in prišla do cilja. Hvaležna sva ti za vse napore, ki si jih vložila v to pot, za vso energijo in srčnost. Zaključili smo eno obdobje našega življenja, a spomini in pesem duše bodo ostali. (B.)

Čeprav mi manjka nekaj etap, sem ponosna, da sem bila del te zgodbe. Mislim, da smo ena fajn druščina in se že veselim nadaljevanja naših podvigov. (E.)

Nina hvala za posredovano. Res ste carji in ti neverjetna, bravo! Najin delež pa je dobra tretjina (14 dni); sva tudi zelo vesela, predvsem za lep sprejem. Počutila sva se, kot, da sva že od začetka zraven. (I.)

Nina hvala ti iskrena za to čudovito ter posebno preizkušnjo. Sem tudi jaz poštela mojo udeležbo in naštela 20 etap, torej več kot polovico. (A.)

Komentar

Leave a Reply

Your email address will not be published.