Prečenje Južnega Velebita
Junij, 2026
Tri leta je minilo, odkar smo v okviru daljinske poti Via Dinarica prečili Severni in Srednji Velebit. Pot nas je vodila po Premužičevi stezi, spali smo v oskrbovanih planinskih kočah, za prevoz opreme je bilo poskrbljeno. Lahkih nog naokrog, bi rekli, čeprav zahtevnosti poti nikakor ne gre podcenjevati. Več o tedanjem doživetju si lahko preberete tukaj.
Kako naprej, smo se spraševali. Via Dinarica nadaljuje čez Južni Velebit, kjer pa ni oskrbovanih koč, ki nudijo zavetje in udobje. Na poti so zgolj bivaki, vodni viri pa naj bi bili bolj redki in nezanesljivi. Za nekaj debelih let se ja tako naše napredovanje po Velebitu zaustavilo. Pridejo trenutki, ki od nas terjajo čas in potrpežljivost, da se stvari zopet postavijo na svoje mesto in lahko sledimo poti, ki smo si jo zamislil.
Tako je napočil letošnji junij. Z dvema skupinama smo maja ponovili prečenje Severnega in Srednjega Velebita. In ko sem se drugič znašla na Baških Oštarijah, sem vedela, da je čas za nadaljevanje. Čez dober teden sem bila nazaj. Tokrat z ogromnih nahrbtnikom, v katerem so bile poleg osnovne pohodniške opreme tudi spalna vreča, podloga za spanje, par litrov vode, hrana za 3 dni, kuhalnik, posoda za kuhanje in zvonček. Časa sem imela tri dni in plan je bil, da pridem do Starigrada pri Paklenici.
Pri morju je bilo nezavidljivih 30C, na izhodišču pa okoli 23C. Na srečo me je prvi dan pot vodila v večji meri skozi gozdove, pljuča in hladilnik našega planeta. Za razliko od strnjenih bukovih gozdov, skozi katere je speljana Premužičeva steza po Severnem Velebitu, je gozd tu bolj mešan. Večinska bukev se druži z gorskim javorjem, jelko, divjo češnjo in jesenom.
Zvonček je nežno cingljal, zato sem ogrela še glasilke in mu pri odganjanju potencialnih velikih zveri pomagala z vsem, kar mi je prišlo na pameti. Približno na pol poti sem naletela na trojico, ki si je imela v ta namen pri sebi posnetek nekakšnega renčanja, ki so ga vsako minuto ali dve spustili v eter. Le najbližji štirinožec in gozdni škrati vedo, komu so se bolj smejali.
Na toči, kjer se pot razcepi, sem sledila južnemu kraku poti. Na severno pot so priključili daljinsko pot Via Adriatica, 1100 km dolgo pot, ki se začne na rtu Kamenjak v Istri, prečka celotno Hrvaško in se zaključi na polotoku Prevlaka, na skrajnem jugovzhodu države. Južno vodi Velebitski planinarski put – planinska transverzala, ki vodi čez najbolj zanimive dele vzdolž Velebita in na katero so v večji meri pripeli tudi daljinsko pot Via Dinarica.
Tu pa tam sem iz gozda pokukala na plano in pred seboj uzrla morje, po katerem so raztreseni otoki. Gozd se je zaključil tik pod vršnim grebenom, kjer so kraljevali gorski travniki posuti s pisanim cvetjem. Na srečo sem ravno tedaj pogledala na pot – morda z namenom, da opazim kakšno posebno cvetlico – ko se je moj pogled zaustavil na kači, ki je mirno čakala na robu poti. Nekaj časa sva se gledali; jaz njo, ona pa – kdo bi vedel, kam so zrle tiste majhne in budne oči. Kot bi čakala, da grem mimo. Dogovorili sva se, da me spusti mimo, nato pa nadaljuje prav kamorkoli si želi.
Prvo noč sem prespala v bivaku Šugarska Duliba. Lep in urejen bivak leži na razgledni travnati planoti. V bližini bivaka je vodnjak, ki je bil ta čas napolnjen z vodo. Ko sem se doma pripravljala na pot, sem bila prepričana, da v teh dneh ne bom srečala nikogar, morda enega ali dva. Na moje presenečenje je na bivaku to noč spali poleg mene še 5 oseb, trije pa so bili v šotorih nedaleč stran. Po večerji v družbi belih skal in cvetlic ter s pogledom na morje je sledil še vzpon na Veliki Stolac (1406 m), kjer sem na razglednem vrhu pospremila sonce pri njegovem večernem skoku v morje.
Drugi dan me je pot vodila čez bolj razgiban in odprt teren. Enkrat sem skrenila s poti, da se povzpnem na bližnji vrh Panos, nekdanjo vojaško bazo, s katere so nadzorovali polovico hrvaške obale. Bližje ko sem bila, bolj sem se spraševala, če je nadaljevanje varno. Objekti so napol porušeni in zgolj ‘urejena cesta’, ki vodi do njih, me je opogumljala, da je kraj vsaj nekoč nekaj štel. Nekako sem se prebila do vrha, kjer se z bunkerja resnično odpirajo pogledi na vse strani. Nekdo je napisal, da so nekdanjo vojaško bazo prevzeli vetrovi in modrasi in lahko bi se strinjala s tem.
Nadaljujem skozi hlad zelenih gozdov, kjer na vsakem koraku občudujem stvaritve umetnika Krasa – globoke vrtače, mogočna drevesa, padla in trohneča debla ter skale in balvane različnih oblik in velikosti. Gozd diha svoje življenje. O velikih zvereh ne duha ne sluha. To potrdi tudi pohodnik Roki, ki je svojo pot začel v Bolgariji in je namenjen čez Alpe v Španijo. V Sloveniji bo z Dinarice prešel na Via Alpino zato sem z veseljem pogledala v njegov načrt in se za trenutek spomnila našega potepanja po Via Alpini pred nekaj dragocenimi leti. Morda se bodo kmalu sprostile tudi ovire na tej poti in bomo lahko nadaljevali iz Nemčije, kjer smo končali.
Ta etapa naj bi bila kratka, zato sem jo podaljšala še z enim vrhom. Na razcepu sem sledila oznakam za Debeli kuk (1269 m). Ko sem iz gozda stopila na strmo, z junijskim soncem obsijano pobočje, prek katerega je pot vodila naravnost navzgor, se je korak iz vedro-gozdnega spremenil v sopihajoče-vročičnega. Tistih 150 višinskih metrov pod žgočim soncem se je zdelo v tistem trenutku povsem nepotrebnih. A le do prihoda na vrh, ko se uležeš na gladke apnenčaste skale in se zazreš naokoli. Hoja čez Velebit je čarobna, divja in umirjujoča, skoki na vrhove pa so kot okna v svet ter vselej prinesejo radost in nasmešek na oči. Z vrha sem že prepoznala dolino, kjer stoji današnji bivak, pa tudi širno ravan, kjer se jutri zaključi moj pohod in od koder me bo vodila pot do morja. Videla sem vse vrhove prejšnjega dne in tudi tiste, ki jih je vredno dodati na svoj seznam želja.
Prihod na bivak me je stresel iz opajanja z lepotami Velebita. Črpalka za vodo ni delovala. Trije pohodniki so že modrovali, kako in kaj. Skupaj smo iskali rešitev, kako priti do vode, ki se je skrivala v ne pregloboki, a ozki jami. Imeli nam ni manjkalo, vendar so počasi ena za drugo padale v vodo – brez vode. Na srečo so po isti poti prišli še trije možati možje, od katerih sta bila dva tehnično spretnejša in se takoj lotila popravila črpalke. Ni minilo dolgo, ko so bile vse naše plastenke napolnejne z vodo. Uf, težko bi zdražala preostanek dneva in cel naslednji dan s tistim pol litra vode, ki mi je še ostal. Na to sem ponovno pomislila ob koncu naslednjega dne, ko sem med vročim junijskim pohodom popila blizu tri litre tekočine. Večer je minil v kuhanju in klepetu ob stari Tatekovi kolibi, nad katero kot tiha stražarja bdita dva kamnita modrasa.
Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj, okoli pete ure. Po včerajšnjem okušanju vročične hoje smo si vsi želeli izkoristiti hlad in svežino prebujajočega se jutra. Nad zavetiščem se dviguje markantna apnenčasta tvorba – Stapina, ki jo vidiš daleč naokoli in po kateri se lahko orientiraš. Med pisanim gorskim cvetjem in po gladkih apnenčastih ‘stopnicah’ sem se povzpela na bližnjo razgledno točko in se zahvalila za zgodnji začetek dneva, medtem ko sem zrla v prebujajoče se otoke na morju.
Po daljšem odseku gozda sem se znašla na travnikih, ki so jih krasili šopi divjega žajblja. Kmalu zatem sem prišla do starega planšarskega naselja z imenom Račabuša. Na svoje veliko začudenje sem tudi tu naletela na lepo ohranjen in vzdrževan vodnjak s pitno vodo. V preteklosti so bile tu obsežne planine, na katerih se je pasla živina. Nato pa je v drugi polovici 20. stoletja prišlo na Velebitu do postopnega opuščanja planinske paše in izseljevanja tamkajšnjega prebivalstva. Danes o nekdanji dejavnosti pričajo le še redke hiše, suhozidi in travniki v zaraščanju.
V Marinkovića stanu sem naletela na kar dva vodnjaka. Če zraven ni vedra, s katerim zajameš vodo, je potrebno nekaj iznajdljivosti, da prideš do nje. Staro opuščeno planšarsko naselje nosi ime po družini, ki je imela tu svoje poletne pašnike in stanove. Takšen način poimenovanja planin po družinah je na Velebitu precej pogost.
Še zadnjič stopim iz gozda in začnem pohod čez največjo kraško planoto na Velebitu, ki leži 900 metrov nad morjem – Malo in Veliko Rujno. Gre za prostrano uravnavo, ki jo z vseh strani obdajajo vrhovi in grebeni. Arheološka najdišča iz pozne bronaste in železne dobe nakazujejo, da je tod nekoč potekala povezava med obalo in Liko ter da je bilo prav na tem mestu pomembno trgovsko središče. Še nadavno so bili ti travniki in pašniki v poletnih mesecih središče življenja prebivalcev obale, ki so tu pasli svoje črede. Tedaj je bila za prebivalce pod Velebitom živinoreja glavna gospodarska dejavnost, ki jim je omogočala preživetje. Danes se še vedno pase nekaj živine, ki je po vsej verjetnosti le bleda prispodoba nekdaj mogočnega planšarskega gospodarstva.
Pritegne me zanimiva igra borovcev, po katerih se vzpenjajo šipkovi grmički. Pri cerkvi Velike Gospe končno najdem senco. Pod krošnjami dreves so razporejene klopice, kjer se obiskovalci lahko spočijejo, pomalicajo in poklepetajo, za trenutek rešeni vročega sonca. Poleg cerkve je vodnjak, za katerega pravijo, da je vselej napolnjen z vodo. Tudi tokrat je bil. Po daljšem oddihu se tu ločim od drugih pohodnikov, ki nadaljujejo po Velebitski transverzali. Moja pot vodi v dolino, čeprav bi raje nadaljevala do naslednjega bivaka in … ”Naslednjič,” si tiho obljubim in sledim sestopu proti Starigradu. Lepo speljana, večinoma kamnita pot me počasi, počasi vodi proti morju. Vedno bolj vroče postaja in voda mi izginja iz steklenic. Na poti srečam dva opehanca, ki sta namenjena v nasprotno smer in v lovljenju sape iščeta senco dreves.
Tik pred zaključkom naletim na še eno kulturnozgodovinsko posebnost, mirila. Gre za edinstvene pogrebne spomenike, značilne predvsem za območje južnega Velebita in Podgorja. Tako je bilo nekoč… Ko je nekdo v gorskem zaselku umrl, so ga sorodniki peš nesli do pokopališča v nižjeležečih obalnih naseljih. Ker je bila pot dolga in naporna, so nosači na več mestih počivali. Na mestu, kjer so pokojnika zadnjič položili na tla, so postavili dva kamna – večjega pri glavi in manjšega pri nogah. Verjeli so, da na tem mestu ostane pokojnikova duša, medtem ko je telo pokopano na pokopališču. Zato so bila mirila za domačine pogosto celo pomembnejša od groba. Na njih so molili, se spominjali pokojnih in opravljali določene obrede. Mirila so pogosto okrašena s križi, sončnimi motivi, rozetami, krogi in drugimi geometrijskimi vzorci. Ti okraski združujejo krščanske in verjetno precej starejše, predkrščanske simbolne elemente.
Pohod se je zaključil s skokom v toplo morje, v katerem kar nisem mogla ohladiti pregretega telesa. V mislih pa so se še vedno risali grebeni, po katerih me bo v nadaljevanju vodila pot. Enkrat kmalu, sem prepričana. Samo prej popeljem še svoje pohodnike v lepote, ki sem jih sama doživela.
Junij 2026
