Prečenje Južnega Velebita

Prečenje Južnega Velebita

Junij, 2026

Tri leta je minilo, odkar smo v okviru daljinske poti Via Dinarica prečili Severni in Srednji Velebit. Pot nas je vodila po Premužičevi stezi, spali smo v oskrbovanih planinskih kočah, za prevoz opreme je bilo poskrbljeno. Lahkih nog naokrog, bi rekli, čeprav zahtevnosti poti nikakor ne gre podcenjevati. Več o tedanjem doživetju si lahko preberete tukaj.

Kako naprej, smo se spraševali. Via Dinarica vodi dalje čez Južni Velebit, kjer pa ni oskrbovanih koč. Na poti so zgolj bivaki in govori se, da so vodni viri redki oziroma da na vodo ne moreš računati. Tako se je za nekaj časa nadaljevanje zaustavilo. Včasih je potrebno počakati, da se stvari zopet zložijo na svoje mesto in da lahko slediš poti, ki si si jo zamislil.

Tako je napočil letošnji junij. Z dvema skupinama smo maja ponovili prečenje Severnega in Srednjega Velebita. In ko sem se drugič znašla na Baških Oštarijah, sem vedela, da je čas za nadaljevanje. Čez dober teden dni sem bila nazaj. Tokrat z ogromnih nahrbtnikom v katerem so bile poleg osnovne pohodniške opreme tudi spalna vreča, podloga za spanje, par litrov vode, hrana za 3 dni, kuhalnik, posoda za kuhanje in zvonček. Časa sem imela tri dni in v planu je bilo, da pridem do Starigrada v Paklenici.

Pri morju je bilo nezavidljivih 30C, na izhodišču pa okoli 23C. Na srečo me je prvi dan pot vodila v večji meri skozi gozdove, pljuča in hladilnik našega planeta. Za razliko od strnjenih bukovih gozdov, skozi katere je speljana Premužičeva steza po Severnem Velebitu, je gozd tu bolj mešan. Večinska bukev se druži z gorskim javorjem, jelko, divjo češnjo in jesenom.

Zvonček je nežno cingljal, zato sem ogrela še svoje glasilke in mu pomagala z vsem, kar mi je prišlo na pamet, da bi prestrašila potencialne velike zveri. Nekje na pol poti sem naletela na trojico, ki si je v ta namen pomagala s posnetkom nekakšnega renčanja, ki je vsakih nekaj trenutkov prišel iz njihove strani. Samo najbližji štirinožec ali gozdni škrat lahko pove, komu se je bolj smejal.

Na toči, kjer se pot razcepi, sem sledila južnemu kraku poti. To je Velebitski planinarski put – transverzala, ki vodi čez Velebit in po kateri je speljana v večji meri tudi Via Dinarica. Nekajkrat sem iz gozda pokukala na plano in uzrla pod sabo morje in bele, plavajoče otoke.

Z veseljem sem se vrnila v senco in hlad gozda, skozi katere sem nadaljevala vse do vršnih travnikov, posutih z gorskim cvetjem in razgledi na vse strani. Pot mi je hotela prečkati tudi kača, pa sva se po nekaj časa gledanja zmenili, da se ona za trenutek umakne, jaz pa nadaljujem. Njej se nikamor ne mudi, si mislim, lahko počaka.

Prvo noč sem prespala v bivaku Šugarska Duliba. Lep in urejen bivak leži na razgledni travnati planoti pod vrhom Veliki Stolac (1406 m). V bližini bivaka je vodnjak, v katerem je bila v tem času voda. Ko sem doma planirala pot, sem bila prepričana, da na poti ne bom srečala nikogar oziroma morda tu pa tam koga. Na moje presenečenje je bilo v bivaku poleg mene še 5 oseb in trije zunaj v šotorih. Večerji med cvetlicami in skalami in s pogledom na morje je sledil še skok na domači vrh, s katrerega sem se razgledala po jadranskih otokih in čakala na štrbunk sonca v morje.

Drugi dan je pot potekala po bolj odprtem in razgibanem terenu. Toliko sem zavila s poti, da sem si ogledala tudi vrh Panos, nekdanjo vojaško bazo, s katere so nadzorovali polovico hrvaške obale. Bližje ko sem bila, bolj sem se spraševala, če je nadaljevanje varno. Objekti so napol porušeni in zgolj ‘urejena cesta’, ki vodi do njih, me je opogumljala, da je kraj vsaj nekoč nekaj štel. Nekako sem se prebila do vrha, kjer se z bunkerja resnično odpirajo pogledi na vse strani. Nekdo je napisal, da so nekdanjo vojaško bazo prevzeli vetrovi in modrasi in lahko bi se tiho strinjala s tem.

Gozdovi, padla debla, skale, balvani, vrtače – nadaljujem skozi hlad zelenih gozdov, kjer na vsakem koraku lahko opazujem stvaritve umetnika Krasa. Velikih zveri ni naokoli in to potrdi tudi pohodnik Roki, ki je začel svojo pot v Bolgariji in je namenjen čez Alpe v Španijo. V Sloveniji bo iz Dinarice preklopil na Via Alpino zato sem z veseljem pogledala v njegov načrt in se tako za trenutek spomnila našega potepanja po Via Alpini nekaj dragocenih let nazaj. Morda pa se bodo sprostile kmalu tudi ovire na tej poti in bomo lahko nadaljevali iz Nemčije, kjer se nam je pot zaustavila.

Ta etapa naj bi bila kratka, zato sem si jo podaljšala s še enim vrhom. Z razcepa sem se podala strmo v breg na Debeli kuk (1269 m). Ko sem iz gozda prišla na strmo, z junijskim soncem obsijano pobočje, preko katerega je pot na vrh vodila naravnost navzgor, se je korak iz vedro-gozdnega spremenil v sopihajoče-vročičnega. 150 višinskih metrov na pod žgočim soncem se je zdelo v tistem trenutku povsem nepotrebno dejanje. Ampak samo do prihoda na vrh, ko se uležeš na gladke apnenčaste skale in se zazreš naokoli. Hoja čez Velebit je čarobna, divja in umirjujoča, skoki na vrhove pa so kot okno v svet in vselej prinesejo radost in nasmešek na oči. Z vrha sem že prepoznala dolino, kjer se nahaja današnji bivak, pa tudi širno ravan, kjer se jutri zaključi moj pohod in od koder me pot vodi do morja. Videla sem vse vrhove prejšnjega dne in še tiste, ki jih je vredno dodati na svoj spisek želja.

Prihod na bivak me je stresel iz opajanja z lepotami Velebita. Črpalka za vodo ni delala. Trije so že modrovali kako in kaj. Skupaj smo iskali rešitev kako bi prišli do vode, ki se je skrivala v ne tako globoki, vendar ozki jami. Imeli smo kar nekaj idej, ampak počasi so ena za drugo padale v vodo, brez vode. Na srečo so imeli isto pot tudi trije možati možje, od katerih sta bila dva bolj tehnično nadarjena in se takoj lotila popravljanja črpalke. Ni minilo dolgo, ko smo imeli vsi napolnjene plastenke z vodo. Uf, težko bi bilo zdržati s pol litra, ki mi ga je ostalo, preostanek današnjega dne in ves jutrišnji dan. Na to sem pomislila ponovno konec naslednjega dne, ko sem popila blizu tri litre vode v vročem junijskem pohodu. Večer je minil v kuhanju in klepetanju ob stari Tatekovi kolibi, ki jo čuvata dva kamnita modrasa.

Naslednje jutro smo vstali zelo zgodaj, tam okoli pete ure. Po včerajšnjem okušanju vročične hoje smo si vsi želeli izkoristiti hlad in svežino prebujajočega jutra. Nad zavetiščem se dviguje markantna apnenčasta struktura – Stapina, ki jo vidiš daleč naokoli in po kateri se lahko orientiraš. Med pisanim gorskim cvetjem in po gledkih apnenčastih ‘stopnicah’ sem se povzpela na bližnjo razgledno točko in se zahvaiila za zgodnji začetek dneva, medtem ko sem zrla v prebujajoče otoke na morju.

Po daljšem odseku gozda sem se znašla na travnikih, ki so jih krasili šopi divjega žajblja. Kmalu zatem sem prišla do starega planšarskega naselja z imenom Račabuša. Na veliko začudenje sem tudi tu naletela na lepo ohranjen in vzdrževan vodnjak s pitno vodo. V preteklosti so bile tu obsežne planine, na katerih se je pasla živina. Nato pa je v drugi polovici 20. stoletja prišlo na Velebitu do postopnega opuščanja planinske paše in izseljevanja tamkajšnjega prebivalstva. Danes o nekdanji dejavnosti pričajo zgolj še redke hiše, suhozidi in travniki v zaraščanju.

V Marinkovića stanu naletim na kar dva vodnjaka. V kolikor ni zraven vedra, s katerim zajameš vodo, je potrebno nekaj iznajdljivosti, da prideš do nje. Staro opuščeno planšarsko naselje nosi ime po družini, ki je imela tu svoje poletne pašnike in stanove. Takšen način poimenovanja planin po družinah je na Velebitu precej pogost.

Še zadnjič stopim iz gozda in začnem pohod čez največjo kraško planoto na Velebitu, ki se nahaja 900 metrov nad morjem. Malo in Veliko Rujno. Gre za prostrano uravnavo, ki jo z vseh strani obdajajo vrhovi in grebeni. Arheološka najdišča iz pozne bronaste in železne dobe napeljujejo na to, da je tod čez nekdaj potekala povezava med obalo in Liko in da je bilo prav na tem mestu pomembno tržno središče. Nedavno tega pa so bili ti travniki in pašniki v poletnem času središče življenja prebivalcev obale, ki so tu pasli svoje črede. Tedaj je bila za prebivalce pod Velebitom živinoreja glavna gospodarska dejavnost, ki jim je omogočala preživetje. Danes se še vedno pase nekaj živine, ki je po vsej verjetnosti zgolj majhna prispodoba nekdaj mogočnega planšarskega gospodarstva. Nekdanji stanovi so zdaj mestoma spremenjeni v počitniške hišice.

Pritegne me zanimiva igra borovcev, po katerih se vzpenjajo šipkovi grmički. Pri cerkvi Velike Gospe končno najdem senco, vabljive klopice in vodnjak, ki mimoidočega vselej založi z vodo. Po daljšem oddihu se tu ločim od drugih pohodnikov, ki nadaljujejo po Velebitski transverzali. Moja pot vodi v dolino, čeprav bi raje nadaljevala do naslednjega bivaka in … Naslednjič, si rečem, in sledim sestopu proti Starigradu. Lepo speljana, v večji meri kamnita pot me počasi, počasi pelje proti morju. Vedno bolj vroče postaja in voda mi izginja iz steklenic. Na poti srečam dva opehanca, ki sta namenjena v nasprotno smer in v lovljenju sape iščeta senco dreves.

Tik pred zaključkom naletim na še eno kulturno zgodovinsko posebnost, mirila. Gre za edinstvene pogrebne spomenike, značilne predvsem za območje južnega Velebita in Podgorja. Tako je bilo včasih… Ko je nekdo v gorskem zaselku umrl, so ga sorodniki nesli peš do pokopališča v nižje ležečih naseljih ali ob obali. Ker je bila pot dolga in naporna, so nosači na več mestih počivali. Na mestu, kjer so pokojnika zadnjič položili na tla, so postavili dva kamna, večjega pri glavi in manjšega pri nogah. Verovalo se je, da na tem mestu ostane pokojnikova duša, medtem ko je telo pokopano na pokopališču. Zato so bila mirila za domačine pogosto celo pomembnejša od groba. Na njih so molili, se spominjali pokojnih in opravljali določene obrede. Mirila so pogosto okrašena s križi, sončnimi motivi, rozetami, krogi in drugimi geometrijskimi vzorci. Ti okraski združujejo krščanske in verjetno precej starejše, predkrščanske simbolne elemente.

Pohod se je zaključil s skokom v toplo morje, v katerem kar nisem mogla ohladiti pregretega telesa. V mislih pa so se še vedno odslikavali grebeni, po katerih me bo v nadaljevanju vodila pot. Enkrat kmalu, sem prepričana. Samo prej popeljem še moje pohodnike v lepote, ki sem jih sama doživela.

Junij 2026